Najzgodnejši načini uporabe požarnega alarma so bili kričanje, udarjanje z gongi in zvonjenje. Zgodnji ameriški nočni čuvaji so uporabljali lesene sirene, ki so se pozneje razvile v ročne-alarme. Po izumu telegrafa leta 1837 je ameriški zdravnik William Channing razvil ročni požarni alarmni sistem (alarmna škatla) z uporabo radijske tehnologije in Morsejeve abecede. Ta sistem je postal razširjen v Bostonu leta 1852 in telefon je sčasoma nadomestil telegraf.
V zgodnjem 20. stoletju so izumili detektorje požara s konstantno-temperaturo, ki so jim v dvajsetih letih 20. stoletja sledili detektorji požara z diferenčno{2}}temperaturo. Leta 1902 je britanski inženir George Darby izumil "Butter Sentinel", predhodnika sodobnega dimnega alarma. Leta 1941 so v Švici izumili ionizacijski detektor dima. Dimni alarmi so prišli na trg leta 1951, v poznem 20. stoletju pa so izumili in široko uporabljali fotoelektrične detektorje dima.
Do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela večina stanovanjskih in javnih zgradb v razvitih državah nameščene samodejne požarne alarmne sisteme ali-samostojne požarne alarme, njihova uporaba pa postaja vse bolj razširjena tudi v moji državi. S hitrim razvojem tehnologije se požarni alarmni sistemi hitro razvijajo v smeri inteligentnih in medsebojno povezanih sistemov, ki uporabljajo mikroprocesorje in tvorijo sistem platforme za inteligentno protipožarno zaščito s tremi-senzorji, ki združuje zaznavanje dima, temperature in vnetljivih plinov.
